Druga številka magazina Viks, s podnaslovom »Homoseksualnost in kultura«, je izšla 24. aprila 1984, in to na dan, ko se je začel filmski festival Magnus. To je bila prva javna kulturna manifestacija, posvečena homoseksualnosti v neki socialistični državi. Magazin je uredila skupina gejev in lezbijk, ki je bila angažirana v mladinskem Društvu ŠKUC in ki je tudi organizirala Magnus. Ta posebna številka magazina ima 42 strani in vsebuje okoli 20 ilustracij in grafik, ki referirajo na tedaj v Evropi prepoznavne gejevske subkulturne motive. Tiskan je bil v 600 izvodih, ki so jih podelili publiki festivala Magnus. V zadnjih treh desetletjih je le-ta pridobil kultni status v slovenski in delu post-jugoslovanske LGBT skupnosti in je prisoten na razstavah, ki so posvečene zgodovini homoseksualnosti in LGBT gibanju.
Namenjeni mlajši gej in lezbični populaciji Ljubljane in tamkajšnji alternativni umetniški sceni, ob programu festivala in napovedi spremljajočih kulturnih in klubskih prireditev, je Viks objavil tudi nekaj obširnih in programatičnih tekstov in intervjujev z emancipacijskim, edukacijskim in mobilizacijskim namenom. S tem je teoretično in politično stopil ob bok tedanjim liberalnim, levičarskim in kontrakulturnim gibanjem v Sloveniji in Zahodni Evropi. Njihovi avtorji propagirajo življenjski ideal svobodne in odprte (homo)seksualnosti. Nenormativnim seksualnim praksam pa pripisujejo močno politično disidentsko valenco, in to ne toliko v odporu in kritiki socializma, temveč proti patriarhalnim in tradicionalnim oblikam seksualnega in družinskega življenja nasploh.

Članek »Roza ljubezen pod rdečimi zvezdami – homoseksualizem pod realnim socializmom«, str. 18−21 vsebuje zgodovinski pregled kazenskopravnega in družbenega statusa istospolnih seksualnih in emocionalnih zvez v socialističnih državah. Nepodpisani avtor je na enak način kritičen proti diskriminaciji homoseksualcev v 20. stoletju, tako v državah zahodne liberalne demokracije in kapitalizma kakor tudi v tistih socialističnih. Vendar obdobje stalinizma v SSSR izstopa kot eno od najtežjih in najbolj okrutnih. Namreč, homoseksualce so obtoževali izdajstva. Za režim so bili tuji vohuni, dekadentni buržuji in sovražniki socializma. Mnogi so mnenja, da od tistega travmatičnega časa sovjetski homoseksualci niso okrevali in si niso opomogli, da bi lahko sploh organizirali neke emancipacijske akcije. Istočasno pa, kot primer napredka od komunističnih pogledov na homoseksualnost, izstopa Nemška demokratična republika (t. i. Vzhodna Nemčija), v kateri se je od konca 70. let razvil dialog med oblastjo in gejevskimi ter lezbičnimi skupinami.