V pismu je zagrebški nadškof Alojzije Stepinac (1898̶‒1960), ki je bil po selitvi iz zapora v Lepoglavi v hišnem priporu v Krašiću, izrazil solidarnost in spodbudo škofu Vovku po zverinskem napadu v Novem mestu. Stepinac je napisal, da ni prepričan, če je njegovo prejšnje pismo Vovk sploh prejel. Zagrebški nadškof spodbuja Vovka, da v senci napada na enega od njenih škofov, najde za Katoliško cerkev pozitivno stran. Hkrati je izkoristil priložnost, da se spomni nekaterih Slovencev, s katerimi je prišel v stik, tako sociologa, čigar delo je prebral, škofa, ki ga je obiskal, in nuno, ki je skrbela zanj.

Pismo kaže tudi solidarnost med dvema preganjanima pastirjema, Stepincem in Vovkom, ter med mrežo, ki sta jo ohranjala. Pismo prav tako navaja, da bi ga v primeru, če bi oblasti izvedele zanj, zaplenile. Danes je pismo na voljo javnosti in kustos zbirke meni, da je priča temu, kako je Stepinac, kot pomemben član opozicije, videl v Vovku nov simbol nasprotnika režima. Pismo je shranjeno v zapuščini Antona Vovka v škatli 77 in je dostopno javnosti.