COURAGE

povezovanje zbirk

Pričanje Andreja Aplenca o jetništvu na Golem otoku je potekalo pred mlado publiko dne 27. avgusta 2014 v Ljubljani. Aplenc je bil dvakrat jetnik na Golem otoku. Prvič so ga tja napotili leta 1949, na leto dni prevzgoje, drugič pa leta 1952 in sicer za dve leti. Razlog za prvo zaprtje je bila njegova kritika o pomanjkanju svobode govora v Jugoslaviji, ob čem je še posebej zagovarjal večjo svobodo izražanja mladih. Razlog za drugo jetništvo pa je bila zavrnitev sodelovanja z UDB-o, ki ga je želela rekrutirati za svojega ovaduha.

Dogodek je organiziral Študijski center za narodno spravo in je zabeležen v njihovem Arhivu pričevanj kot eno izmed pričevanj o okorelosti komunističnega sistema po vojni, ki se je lomil tudi preko mladih ljudeh. Posledica pa je bila razočaranje v sistem in Aplencov odhod v emigracijo. Pričevanje je javno dostopno ob predhodni prijavi (zaprosilu) za uporabo, vendar do danes še ni bilo uporabljeno.

Za prvi feministično-lezbični kulturni in zabavni večer ženskega kluba Lilit, ki je bil organiziran aprila 1984 v Ljubljani, je likovna umetnica Jona Veronika Rev (psevdonim) izdelala plakat. Po splošnem mnenju je ta prireditev prvo javno lezbično srečanje v Jugoslaviji. Gre za unikatno umetniško delo, ki je danes razstavljeno v prostorih Lezbične knjižnice in arhiva v Ljubljani. Slikarka Jona Veronika Rev je sodelovala z lezbično skupino Lilit, ki je kasneje prerasla v Sekcijo LL Društva ŠKUC. Od leta 1984 je izdelala več plakatov in grafik za dogajanja pod njihovo organizacijo kakor tudi naslovnico za posebno prilogo tednika Mladine, posvečeno lezbištvu (»Ljubimo žene«, Mladina, 30. 10. 1987, št. 37). Ob pozivu in napovedi diskusije o seksualnosti plakat vsebuje tudi likovne elemente feministične in lezbične simbolike. Razen tega je okrašen s srpom in kladivom, simboloma mednarodnega delavskega in komunističnega gibanja. S plakati so podeljevali tudi letak (izgubljen), ki je referiral na raznovrstne lezbične prakse spolnega izražanja, da bi se lahko lezbijke nedvoumno prepoznale, a da se pri tem izrecno ne pokaže, da gre za lezbično prireditev. Takšen prikrit govor je priča o dejstvu, da se lezbične identitete skrivajo v tedanji socialno homonegativni družbi. 

Vloga tega dokumenta je bila ohranitev spomina na vse preganjane duhovnike ljubljanske škofije, se pravi tiste, ki so bili umorjeni in v zaporih. Samo dejstvo, da je bil seznam narejen, je bilo izziv za oblasti. Dokument je shranjen v tajnosti in je služil kot opozorilo škofu in tudi javnosti o razsežnosti pregona. Danes je dragocen spomenik okoliščinam, v katerih je nastal, kakor tudi njenemu avtorju. Ohranjen je v zapuščini Antona Vovka v škatli 74. Dostop do tega seznama je brezplačen.

Gre za eksistencialistični roman slovenskega emigrantskega pisatelja, pesnika in esejista Zorka Simčiča, ki je to knjigo napisal v Buenos Airesu leta 1957. Roman slovi kot prvo eksistencialistično književno delo v slovenskem jeziku in kot največji dosežek slovenske emigrantske književnosti na sploh. Pozneje je izšel v prevodih v angleščini, poljščini  in madžarskem jeziku. Slovensko izdajo je roman doživel šele po demokratičnih spremembah leta 1991, kar dokazuje dejstvo, da je bil Simčič prepovedan in nezaželen avtor v socialistični Sloveniji.

Roman govori o slovenskem intelektualcu, ki po vojni odhaja v emigracijo v Argentino. Skozi njegov lik in usodo Simčič opisuje ideološke razdelitve med Slovenci med drugo svetovno vojno in po njej. Toda  roman se ne ukvarja z zunanjimi dogodki, ampak z intimno dramo slovenskega intelektualca, ki ga po vojni morijo vojni spomini in nemiri begunca. Ne samo, da je ostal brez svoje domovine, ampak se zaradi želje, da ostane zvest svoji soprogi, ko se zaljubi v drugo žensko, ki povrh tega pripada nasprotni ideološki strani, bori z notranjimi duševnimi razkoli.