Osebna zbirka Alenke Puhar o gibanju za človekove pravice v Sloveniji / Jugoslaviji je v največjem delu nastala v 1980-ih letih, vendar je ključna publikacija za profesionalno in življensko pot Alenke Puhar knjiga Georgea Orwella 1984, ki jo je Puharovjeva prevedla v slovenski jezik še leta 1967. To je hkrati tudi najstarejše delo v zbirki in se zatorej to leto upošteva tudi kot leto ustanovitve zbirke.
Alenka Puhar se je že od svojih študentskih dni, ko je prevajala roman 1984., zainteresirala za teme človekovih pravic in je najprej kot novinarka pisala o tem, kasneje pa tudi kot aktivistka delovala v smeri okrepitve človekovih pravic v Jugoslaviji. Puharjeva je bila ena ključnih oseb pri pripravi pobude (peticije) za ukinitev smrtne kazni v Jugoslaviji leta 1983 in pri organiziranju množičnih protestov v Ljubljani leta 1988, kakor tudi pri Slovenski spomladi ob koncu 1980-ih let.
Spodbudo za prve pomembnejše razmisleke o karakterju komunističnega režima je Puharjeva dobila ob prevajanju distopijskega romana Georgea Orwella 1984. Poudarja, da prevajanje enega takšnega teksta človeka povsem ozavesti in mu dejansko poda alat za kritično premišljevanje, oziroma začne razmišljati o svetu v katerem živi in potem takšen tekst uporabi za primerjalno razčlenitev. Puharjeva pove, da je v knjigi tiranija razložena ˝kot anatomija … ob vsakem koraku, kaj se dela, kako se dela˝. Na ta način je preko detajlov iz knjige spoznala tiranijo tudi v svojem okrožju - ˝Živeti v tiraniji pomeni živeti v svetu v katerem se o ključnih rečeh ne govori. V tiraniji se o ključnih zadevah laže.˝ (Puhar, intervju, 6. julij 2017)
Alenka Puhar priča, da se je pred letom 1988 v Sloveniji redko kdo imel za ˝disidenta˝ in dejansko tudi beseda ˝opozicija˝ tedaj ni bila v uporabi, saj bi posameznik s tem, oziroma ob uporabi tega pojma, dejansko sam sebe ˝označil˝ za kontrarevolucionarja. (Puhar, intervju, 6. julij 2017). Puharjeva sama svoje delovanje opisuje kot subverzivno, dočim je režim njeno delovanje skrbno nadziral, ter ga opisoval kot ˝desničarstvo˝ in disidentstvo, hkrati pa je za ta pojav uporabljal tudi termin ˝buržujska desnica˝. (Puhar, intervju, 6. julij 2017)
Zbirka Alenke Puhar je sestavljena iz treh delov – knjige, časopisi in dokumenti. V knjigah vsebinsko, oziroma v največjem delu le-teh, prevladujejo zgodovinske in družbeno-politične teme, predvsem povezane s zgodovino Slovenije, Jugoslavije in komunizma. Ključne revije v zbirki so slovenska Nova revija (saj je Puharjeva bila članica uredništva), ter emigrantska poljska revija Poland News Bulletin in Index on Censorship. Večino tujih izdaj je prejemala preko Amnesty Internationala, ki je sicer v Jugoslaviji bil prepovedan. Najbolj vreden del zbirke pa vsekakor predstavlja dokumentacija o gibanju za človekove pravice v Sloveniji in sicer na prvem mestu akcija (peticija) za ukinitev smrtne kazni v Jugoslaviji iz leta 1983. Ena sama škatla vsebuje dokumentacijo o tej problematiki, med ostalim tudi nekaj sto originalnih podpisov za ukinitev smrtne kazni iz cele Jugoslavije. Zbirka priča tudi o delovanju Puharjeve v raznih akcijah zoper različnih družbenih pojav, političnih sojenj in posameznih členov kazenskega zakona, vsebuje pa tudi dokumentacijo o delovanju Helsinškega odbora za človekove pravice. Zbirka hkrati priča tudi o medrepubliškem sodelovanju jugoslovanskih disidentov, in tako je v zbirki možno najti pisma Ivana Jankovića, Vojislava Koštunice, Koste Čavoškog, Vladimira Šeksa, Dobroslava Parage, Marka Veselice in drugih. (Puhar, intervju, 6. julija 2017)
Gradivo iz zbirke je do sedaj bilo uporabljeno za objavo dveh knjig Alenke Puhar - Peticije, pisma in tihotapski časi (Petitions, Letters and Times of Smuggling, Maribor: Obzorja, 1985) in Slovenski avtoportret 1918-1991 (The Slovene Self-Portrait, 1918-1991, Ljubljana: Nova revija, 1992).
