Alenka Bizjak je slovenska okoljska aktivistka in pravnica, rojena 1937 v Mariboru primorskima staršema, ki sta se po razpadu Habsburške monarhije preselila iz Trsta v Maribor. Po gimnaziji se je leta 1958 zaposlila pri Direkciji jugoslovanskih železnic v Ljubljani, nato pa pri Organizaciji klubov Organizacije združenih narodov Slovenije (1962-1968), Inštitut za mednarodno pravo in mednarodne odnose Pravne fakultete v Ljubljani (1968-1972) in administraciji Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (1972-1990). V letu 1990 in 1991 je bila svetovalka v Kabinetu podpredsednika slovenske vlade Lea Šešerka, pristojnega za varstvo okolja in regionalni razvoj.

Bizjakova je bile med ustanovitelji Zveze društev za varstvo okolja Slovenije leta 1971, v obdobju od marca 1982 do decembra 1984 pa je bila njen tajnik. V Zvezi so delovali strokovnjaki različnih področij, Bizjakova pa je usklajevala javne odzive, pripravljala gradiva, pisala članke in sčasoma postala »zaviralka napredka in razvoja«, kot je takratna oblast etiketirala okoljevarstvenike.

Bizjakova je slovensko javnost opozarjala na okoljsko problematiko v Sloveniji in v Jugoslaviji. Med akcijami velja posebej omeniti onesnaženje reke Krupe v Beli krajini (1985), Reke, Koritnice, Kamniške Bistrice, Krke, nasprotovanje gradnji hidroelektrarne na Soči, Idrijci, Muri, Savi Dolinki in na presihajočem Cerkniškem jezeru, gradnji vršiške in triglavske žičnice, prav tako pa je nasprotovala izrabi energije iz jedrske elektrarne Krško zaradi nerešenega vprašanja jedrskih odpadkov.

Skupaj s somišljeniki je Bizjakova leta 1989 ustanovila stranko Zeleni Slovenije. Stranka je na demokratičnih (večstrankarskih) volitvah aprila 1990 nastopila v koaliciji Demos, in nato postala sestavni del slovenske vlade pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Na naslednjih volitvah decembra 1992 je stranka dosegla slabši rezultat, vendar je postala del koalicije pod vodstvom Janeza Drnovška. V stranki so se okrepile notranje ideološke razprtije, ki so bile vzrok za razpad stranke, Bizjakova pa se je oddaljila od stranke.

Po demokratičnih spremembah je Bizjakova nadaljevala z okoljskim aktivizmom, pri čemer je slovensko javnost opozarjala na negativne učinke gradnje golf igrišč na rodovitni zemlji, na problematiko črnih gradenj, celo na zaščitenih območjih. Od 2008 je aktivna v civilni iniciativi Tržnice ne damo, iniciativi, ki nasprotuje gradnji garaž v mestnem središču Ljubljana, ostro pa kritizira podporo slovenske vlade pri vzpostavitvi lakirnice podjetja Magna Steyr na Dravskem polju blizu Maribora.