Alojzij Šuštar (Grmada nad Trebnjem, 14. november 1920 – Ljubljana, 29. junij 2007) je bil slovenski duhovnik in ljubljanski nadškof. Krščen je v župnijski cerkvi v Dobrniču. Končal je osnovno šolo v Trebnjem (1927–1932). Obiskoval je gimnazijo v semenišču sv. Stanislava v Šentvidu (1932–1940). Na Teološko fakulteto v Ljubljani se je vpisal 1940. Jeseni leta 1941 pa ga je ljubljanski škof Gregorij Rožman poslal na študij v Rim. Med študijem filozofije in teologije v Rimu je prebival v kolegiju Germanicum et Hungaricum. Licenciat iz filozofije je pridobil leta 1943 na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, ko je obranil tezo De caritate apud Joannem apostolum, s katero je pridobil doktorat iz teologije.

Za duhovnika je bil posvečen 27. oktobra 1946 v Rimu, ker mu jugoslovanske oblasti niso dovolile, da se vrne v domovino. Med študijem v Rimu je zaradi zdravstvenih razlogov odšel v Švico, kjer ga je Christian Caminada, škof iz Chura, imenoval za kaplana v St. Moritzu (1949–1951). Leta 1951 je postal profesor filozofije in verouka na kolegiju Maria Hilf v Schwyzu. Profesor moralne teologije je postal leta 1963 v semenišču v Churu. Švicarski potni list je dobil leta 1965, nato je začel obiskovati Slovenijo. Johannes Vonderach, škof iz Chura, ga je imenoval za svojega vikarja 1968. Istega leta je imenovan tudi za prvega rektorja novonastale višje teološke šole v Churu. Leta 1971 je postal tajnik takrat ustanovljenega Sveta škofovskih konferenc Evrope. Jugoslovanski potni list je dobil leta 1976. V Slovenijo se je vrnil 3. januarja 1977. Že 17. januarja 1977 ga je ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik imenoval za kanonika stolnega kapitlja. Za arhidiakona III. arhidiakonata ljubljanske nadškofije pa je imenovan 19. oktobra 1977. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je predaval od leta 1978. Za založbo Mohorjeva družba iz Celja je napisal knjigo Prenova v Cerkvi.

Šuštar je imenovan za ljubljanskega nadškofa 23. februarja 1980. Njegovo imenovanje je presenetilo komunistične oblasti, ker se z ničemer ni pred njimi kompromitiral. Za ljubljanskega nadškofa je posvečen 13. aprila 1980, ob sodelovanju madžarskega primasa kardinala Lászla Lékaija iz Ostrogona, 27 drugih škofov in 500 duhovnikov. Nadškof Šuštar je leta 1981 imenovan v Papeški svet za družbene medije, leta 1983 pa za člana Kongregacije za katoliško vzgojo. Po njegovih načrtih in idejah pa je bilo treba nadaljevati z obnovo Cerkve, vzpodbuditi interes za vrednote evangelija, potrjevati besede z vsakdanjimi dejanji in razrešiti vsa odprta vprašanja skozi odprti dialog, utemeljen na medsebojnem spoštovanju.

Komisiji za odnose z verskimi skupnostmi je 16. marca 1981 predlagal dialog na osnovi 9 točk. Do leta 1986 je dosegel, da so mu oblasti za božič dopustile nagovoriti javnost po radiu, kar je bil velik korak za Katoliško cerkev. Bil je ekumensko aktiven in se je posebno trudil v odnosih z Evangeličansko cerkvijo in s Srbsko pravoslavno cerkvijo. Šuštar je obiskal srbskega patriarha Germana v Beogradu leta 1982. Bil je angažiran pri ustanovitvi Slovenske pokrajinske škofovske konference znotraj Škofovske konference Jugoslavije. Trudil se je dati svoj delež v procesu narodne sprave, tako z izjavo slovenskih škofov marca 1990 in s spodbudo komemoracije v Kočevskem rogu julija 1990, skratka s trajno iniciativo za narodno spravo vseh Slovencev. Podpiral je slovensko osamosvojitev. Med slovensko vojno za osamosvojitev je apeliral na vse škofovske konference in katoliške organizacije, da priznajo slovensko neodvisnost. Nadškofijsko klasično gimnazijo je uspel obnoviti 1993. Upokojen je leta 1997, umrl pa leta 2007.