COURAGE

povezovanje zbirk

Po tem ko so že nekaj let zbirali prepovedano literaturo v pisarni direktorja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, je leta 1978 ustanovljen poseben D fond. Na čelo te zbirke je prišla Milica Strgar, ki je bila do tedaj zaposlena na Ministrstvu za notranje zadeve in udeleženka vojne kot partizanka in komunistka. Gospa Strgarjeva je uredila zbirko, tako da jo je katalogizirala (Intervju z Heleno Janežič).

Na podlagi gradiva iz zbirke Alenke Puhar je nastala knjiga Peticije, pisma in tihotapski časi, ki jo je Puharjeva objavila leta 1985 v Mariboru. Knjiga je dejansko plod izkušenj, ki jih je doživela pri svojem sodelovanju pri pripravi pobude (peticije) za ukinitev smrtne kazni v Jugoslaviji, ki so jo izvajali ob koncu leta 1983. Tedaj je skupina meščanov, med katerimi je bila tudi Alenka Puhar, pošiljala peticijo na različne naslove, med ostalimi tudi na Skupščino Socijalistične Federativne Republike Jugoslavije. Ta pobuda sicer ni požela rezultate, saj je smrtna kazen ukinjena šele leta 1989, toda utrla je pot novim akcijam civilne družbe v Sloveniji, ki so svoj vrhunec dosegle v Slovenski spomladi ob koncu 1980-ih let, oziroma ob zlomu komunističnega režima in v končni fazi z uspostavitvijo samostojne Republike Slovenije.

Knjiga je prvič objavljena leta 1985, doživela pa je še dve reizdaje – v letih 2005 in 2009. 

Po demokratičnih spremembah v Republiki Sloveniji leta 1991 in razglasitvi slovenske neodvisnosti je zbirka odprta javnosti brez kakršnih koli formalnih omejitev. Posebnost zbirke je, da v njej obstajajo dela, ki se niso mogla tiskati v Sloveniji in so izhajala v tujini. Večina tega je napisala slovenska antikomunistična emigracija, čeprav vsebuje tudi dela drugih izseljencev s področja nekdanje Jugoslavije. Poleg tega vsebuje tudi dela disidentov socialističnega obdobja, od katerih so najpomembnejša tista od Milovana Đilasa (Intervju z Heleno Janežič).

Ob političnih spremembah 1990, nastopu nove, demokratično izvoljene vlade pod vodstvom Lojzeta Peterleta, je bilo večino gradiva UDB-e uničeno, preostanek gradiva (obseg gradiva je po oceni poznavalcev manjši kot 10 %) pa je bil julija 1998 izročen Arhivu Republike Slovenije. Dostop do gradiva je do leta 2006 ostal omejen tako iz tehničnih kot pravnih razlogov.