Nastanek knjižnice je povezan z odlokom cesarice Marije Terezije iz leta 1774, s katerim je 637 knjig, ki so jih rešili ob požaru v jezuitskem kolegiju v Ljubljani, namenila za splošno uporabo v knjižnici, ki je bila tedaj ustanovljena pri ljubljanskem liceju. Ta je licejska knjižnica je v času francoske oblasti dobila pravico, da zbira izvode vseh tiskov in izdaj na področju Kranjske, pozneje pa s celotnega upravnega območja Ilirskih provinc. Nadaljnji razvoj je knjižnica doživela v času njenega voditelja Matije Čopa v 30. letih 19. stoletja. Po tem ko je ljubljanski licej prenehal delovati, je knjižnica postala pokrajinska študijska knjižnica (Intervju z Heleno Janežič).

Po prvi svetovni vojni 1919 je knjižnica preimenovana v Državno študijsko knjižnico in je postala osrednja knjižnica za celotno tedanjo Slovenijo. Dve leti pozneje, se pravi leta 1921, je uradno postala Državna biblioteka, ki je začela zbirati literaturo in izdaje s celotnega področja tedanje jugoslovanske države. Na osnovi zakona o univerzah je knjižnica leta 1938 dobila ime Univerzitetna knjižnica v Ljubljani, ker je bila v času med obema vojnama Ljubljana tudi univerzitetno središče. Načrte za novo stavbo univerzitetne knjižnice je izdelal Jože Plečnik v začetku 30. let. Knjižnica je današnjo podobo dobila leta 1941. Leta 1944 je bila bombardirana, po vojni pa obnovljena. Po letu 1945 se je najprej imenovala Slovenska narodna knjižnica, potem pa Narodna in univerzitetna knjižnica, to ime nosi tudi danes. Knjižnica ni sodelovala v opozicijskih aktivnostih, ampak je v formalnem smislu besede predstavljala ustanovo socialističnega režima v Sloveniji in Jugoslaviji. To še posebej ponazarja sam Dfond, kjer je bila knjižnica posebej angažirana v zbiranju prepovedane in nezaželene literature (Intervju z Heleno Janežič).