COURAGE

povezovanje zbirk

Vloga dokumenta je bila spregovoriti slovenski javnosti o narodni spravi. Šlo je za zelo  kritično sporočilo, ki je analiziralo temeljne predpostavke 45 let dolge politike komunističnih oblasti do vprašanj državljanske vojne med Slovenci med letoma 1941 in 1945 ter povojnih pobojih komunistične strani. Oblasti niso naredile nič, kajti izjava je bila objavljena 13. marca 1990, a že v aprilu 1990 so bile večstrankarske volitve po večdesetletni komunistični diktaturi. Slovenska javnost je pokazala veliko zanimanje za izjavo. Že julija leta 1990 so slovenske oblasti na čelu z Milanom Kučanom, predsednikom Predsedstva Republike Slovenije, sodelovale na komemoraciji v Kočevskem rogu, ki jo je vodil nadškof Šuštar. To je bil velik korak na poti javne prekinitve komunističnega monopola nad resnico in za rehabilitacijo žrtev povojnih masovnih pobojev, storjenih s strani komunističnih oblasti. Dokument je objavljen v publikacijah in na razstavah. Zgodovinarji in Katoliška cerkev v Sloveniji menijo, da je dokument simbol kulturne opozicije. Nahaja se v škatli številka 38 zapuščine Alojzija Šuštarja in je pogojno dostopen.

Gre za radijsko dramatizacijo istoimenskega Kocbekovega psihološkega romana, ki jo je v Trstu, v Republiki Italiji, priredil Ivan Buzečan ob Kocbekovi smrti leta 1981. V romanu Kocbek izpoveduje svoje individualno doživetje vojne, ob tem pa odpira tudi večne dileme, ki se pojavijo ob vsakem vojskovanju, kot so strah, pogum, izdaja in herojstvo, oziroma moralno krizo, ki bremeni psiho vsakega človeka v vojni. Kocbek je v njem izrisal psihološke portrete vseh udeležencev vojne; partizanov in tudi kolaboracionistov ter okupatorjev, pri tem pa je uspel preseči ideološko mitologizacijo oficialne kulturne politike režima, ki je vojno sicer opisovala na zgolj enostranski način. Ob takšnem svojem prikazu vojne in vojnih dogodkov, v katerih je humaniziral tudi nasprotnike partizanov, pa je Kocbek že v začetku 50. let, ko je bil roman prvotno napisan, prišel v konflikt s koncepcijo tedaj vladajočega socrealizma. 

Čezmejna solidarnost in globalno omreževanje s progresivnimi gibanji je bilo v središču aktivnosti slovenskega mirovnega gibanja. Tedaj so bili objavljani in na široko distribuirani redni informativni bilteni v angleščini, kakor da bi se poslalo močno sporočilo mednarodni skupnosti, in sicer, da je gibanje posvečeno vrednotam globalne solidarnosti, nenasilnega delovanja in mirnega reševanja konfliktov. Zaradi tega so opozicijske politične skupine, ki so se v Sloveniji pojavile ob koncu leta 1988, zaupale mirovnemu gibanju promocijo slovenske pomladi v tujini. Mirovno gibanje je bilo prva organizacija, ki je v tujini objavljala novice o demokratičnih gibanjih in organizirala prve politične misije v tujini. Bila je tudi ključna v promoviranju pravic četverice opozicijskih vodij, ki so bili pripeljani pred vojaško sodišče leta 1988 (Janša, Borštner, Tasič in Zavrl), kar je povzročilo masovne demonstracije in upor zoper jugoslovanski režim, v končni fazi pa je pripeljalo tudi do neodvisnosti Slovenije. 

Alenka Puhar je avtorica prvega prevoda distopijskega romana Georga Orwella 1984 na slovenski jezik, kar je hkrati tudi prvi prevod na eden od jezikov komunističnih dežel. Puharjeva je roman prevedla leta 1967, še kot študentka, le-ta pa je na njo imel tudi velik vpliv. Ta vpliv se predvsem odraža v dejstvu, da knjiga daje svojem bralcu svojevrstno kritično miselno napravo. Tako je tudi Puharjeva s pomočjo le-tega, oziroma ob primerjavi družbe iz romana 1984 z jugoslovansko družbo, prišla do spoznanja, da gre za zelo podobne totalitarne sisteme. To spoznanje pa je dejansko usmerilo kasnejšo profesionalno pot Alenke Puhar.

V zbirki se nahaja prvi tiskani prevod romana 1984 iz leta 1967, žal pa manjka rokopis Alenke Puhar, katerega žal ni ohranila, saj ga je svoječasno oddala založniku.

Ob začetku 1980-ih let v Sloveniji narašča zavedanje meščanov o nujnosti njihovega vključevanja v procese odločanja, kar je sicer pripeljalo do prvih pobud za varstvo človekovih pravic. Takšna pobuda je bila tudi peticija za ukinitev smrtne kazni v Jugoslaviji. Skupina aktivistov, med katerimi je bila tudi Alenka Puhar, je zbirala podpise za ukinitev smrtne kazni in jih je dne 23. novembra 1983 poslala na več naslovov – Skupščini Socijalistične Federativne Republike Jugoslavije (SFRJ), Zvezi komunistov Slovenije (ZKS), Zvezi komunističke mladine Slovenije (ZKMS) in drugimi. Ta peticija je sprožila javne polemike, obravnavalo jo je tudi politično vodstvo, dne 1. decembra 1983 pa je bila objavljena tudi v ljubljanski reviji Mladina. Toda peticija tedaj ni požela rezultate, saj je smrtna kazen v Sloveniji bila ukinjena šele leta 1989, oziroma v času Slovenske spomladi.

V zbirki Alenke Puhar se nahaja izvirnik peticije s podpisi, ki so jih zbrali v tej akciji. Puharjeva priča, da je bilo zbrano več kot 1500 podpisov. Svoje izkušnje pri delu oz. pri pripravi te peticije pa je Puharjeva objavila dve leti pozneje v knjigi Peticije, pisma in tihotapski časi. (Puhar 1985: 152)