Maja 1944 je bil ustanovljen Oddelek za zaščito naroda (OZNA). Dve leti pozneje je bila OZNA razdeljena na vojaški in na civilni. Slednji del je bil sicer poimenovan Služba državne varnosti, vendar je bil bolje poznan po svoji kratici – UDB-a. Služba državne varnosti je bila orodja komunistične oblasti za pridobitev in ohranitev oblasti, z nasiljem pa je nasprotnikom nagnala strah v kosti. UDB-a je imela široke pristojnosti, sprva je bila celo zadolžena za izvajanje kazenskih preiskav, vodila pa je tudi svoje zapore v Ljubljani in drugje po Sloveniji oziroma širše po celotnem območju Jugoslavije.
UDB-a je imela sicer svoj profesionalen kader, vendar pa je glavna moč organ v široki mreži informatorjev, ki se je hitro širila in rasla po letu 1945, leta 1950 je v evidenci zabeleženih 24.193 informatorjev. Najgostejša je bila mreža v Ljubljani, informatorji pa so prihajali predvsem iz štirih družbenih in profesionalnih skupin: katoliška duhovščina, tako imenovana bivša meščanska desnica, kmetje in tako imenovani nasprotniki v vrstah KPJ oziroma v Sloveniji KPS, po letu 1952 ZKJ oziroma v Sloveniji ZKS. Skupinski sodni procesi so bili izvedeni proti dejanskim in ustvarjenim nasprotnikom režima.
UDB-a je bila udarna pest komunističnega režima, ki ga je zastrašila državljane, sploh v prvih desetih do petnajstih letih po koncu druge svetovne vojne, dokler režim ni obvladal družbe. Še večje spremembe se izvedejo po Brionskem plenumu julija 1966, ko pride do decentralizacije, torej so okrepi avtonomija regionalnih izpostav v republikah, del nalog UDB-e pa je predan ljudski milici in administrativnim organom. V Sloveniji je republiška UDB-a imela sedež v Ljubljani, kamor so se stekale informacije s terena, kjer so jih zajemale delovne skupine; profesionalni sodelavci in informatorji. Po obdelavi so bili podatki poslani na ustrezne naslove. UDB-a je podatke pridobivala od lokalnih oblasti, vendar jim ni bila dolžna poročati o svojih aktivnostih.