Gre za radijsko dramatizacijo istoimenskega Kocbekovega psihološkega romana, ki jo je v Trstu, v Republiki Italiji, priredil Ivan Buzečan ob Kocbekovi smrti leta 1981. V romanu Kocbek izpoveduje svoje individualno doživetje vojne, ob tem pa odpira tudi večne dileme, ki se pojavijo ob vsakem vojskovanju, kot so strah, pogum, izdaja in herojstvo, oziroma moralno krizo, ki bremeni psiho vsakega človeka v vojni. Kocbek je v njem izrisal psihološke portrete vseh udeležencev vojne; partizanov in tudi kolaboracionistov ter okupatorjev, pri tem pa je uspel preseči ideološko mitologizacijo oficialne kulturne politike režima, ki je vojno sicer opisovala na zgolj enostranski način. Ob takšnem svojem prikazu vojne in vojnih dogodkov, v katerih je humaniziral tudi nasprotnike partizanov, pa je Kocbek že v začetku 50. let, ko je bil roman prvotno napisan, prišel v konflikt s koncepcijo tedaj vladajočega socrealizma.
