Anton Vovk je bil slovenski duhovnik, ljubljanski (nad)škof. Rojen je bil v isti hiši kot slavni slovenski pesnik France Prešeren (1800‒1849), saj sta bila v sorodstvu po Vovkovi babici. Hodil je na gimnazijo v Kranju in vstopil v semenišče v Šentvidu. Leta 1923 je bil posvečen za duhovnika. Kot kaplan je služil v Metliki in Tržiču, kjer je postal tudi župnik. Kanonik je postal leta 1940. V času druge svetovne vojne je vodil odbor, katerega naloga je bila pomagati slovenskim duhovnikom, izgnanim iz nemške okupacijske cone v ljubljansko pokrajino. Za rektorja semenišča je bil imenovan leta 1944.
Junija 1945 je postal vikar ljubljanske škofije, ker je škof Gregorij Rožman pobegnil iz države pred komunističnim režimom. Za pomožnega škofa v Ljubljani je bil posvečen 1. decembra 1946. Na železniški postaji v Novem mestu so ga komunistični aktivisti polili z bencinom in zažgali. Papež Janez XXIII. je ljubljansko škofijo 22. decembra 1961 povzdignil v nadškofijo. Anton Vovk je umrl 7. julija 1963. Vovkova glavna skrb in delo je bilo voditi ljubljansko (nad)škofijo. On je, seveda, ustvarjalec in prejemnik znatnega dela zbirke Antona Vovka.
Ohranjanje pričevanja o preteklih dogodkih je bilo zanj tako pomembno, da je svoj lastni dnevnik skrival celo pred svojimi najbližjimi sodelavci. Režim je njegovo dejavnost doživljal kot sovražno, zaradi česar je pripravil napad z bencinom in zažigom. Sam Vovk ni javno izzival režima, razen da je javno poučeval krščansko vero. Namen zbiranja gradiva je bil ohraniti spomin v opomin prihodnjim generacijam.