Edvard Kocbek je bil rojen 27. septembra 1904 v Svetem Juriju ob Ščavnici, vasici blizu Maribora, pokrajina Štajerska v Republiki Sloveniji. Bil je slovenski pesnik, esejist, pisatelj in prevajalec, ki se je kot krščanski socialist med drugo svetovno vojno priključil Osvobodilni fronti in slovenskim partizanom, ki so jih vodili komunisti. Gimnazijsko izobrazbo je pridobil v Mariboru, potem pa je dve leti preživel v semenišču, kjer je študiral teologijo. Po zapustitvi semenišča je vpisal študij francoskega jezika in književnosti na ljubljanski univerzi. V času študija je obiskoval tudi univerzo Humboldt v Berlinu, kjer je poslušal predavanja nemškega teologa in filozofa Romana Guardinija. Po končanem študiju, v 30. letih, je nekaj časa bival v Franciji, kjer je prijateljeval z Emanuelom Mounierom in krožkom, zbranim okoli revije L' Esprit. Leta 1936 se je vrnil v Slovenijo in začel poučevati kot profesor francoskega jezika.
Celoten čas študija se je skladno s svojim političnim habitusom imel za člana krščanske levice in se je leta 1937 opredelil za republikansko stran ter pisal zoper podpori slovenskih katolikov generalu Francu. Njegovo dejanje je vneslo določeno politično zdraho v slovensko katoliško gibanje, zaradi česar je njegova stališča o španski državljanski vojni obsodil tudi sam ljubljanski škof Gregorij Rožman. Pred drugo svetovno vojno Kocbek, čeprav kot krščanski socialist po profilaciji sicer obsoja komunizem, s komunisti le navezuje stik. To se še zlasti kaže v času vojne, ko s komunisti sodeluje v okviru Osvobodilne fronte. Po vojni sodeluje tudi pri mnogih vladah v novem komunističnem režimu v Sloveniji in v Jugoslaviji, vendar brez občutnejšega vpliva oz. kakršne koli dejanske moči v le-teh. V prvi vladi Tito − Šubašić je bil celo imenovan na pozicijo ministra za Slovenijo.
V konflikt z režimom je prišel že leta 1951, po objavi zbirke kratkih novel z naslovom Strah in pogum, v kateri se je kritično izražal o moralnem vedenju slovenskih in jugoslovanskih partizanov v času vojne. Zaradi tega je bil deležen izolacije ter nadzora tajne službe UDBE, ob tem pa mu je bilo prepovedano tudi javno nastopanje in pisanje. Od tedaj se je preživljal predvsem s prevajanjem del iz francoske in nemške književnosti. V časih, ko mu je bil nasilno prepovedan dostop do javnega življenja, je posebno pozornost posvečal pisanju poezije. Njegova poezija mu je dala osebno zadoščenje, saj je požel tudi visoke ocene kritikov, ker so jo ocenili kot največji doseg slovenske modernistične poezije. Čeprav v tem času ni bil aretiran, so ga s strani tajne policije večkrat zasliševali in tudi ozvočili njegovo stanovanje z mikrofoni za prisluškovanje. Nekaj let pred njegovo smrtjo sta leta 1975 slovenska pisatelja Boris Pahor in Alojz Rebula objavila Kocbekov intervju v tržaški reviji Zaliv, z naslovom Edvard Kocbek − pričevalec našega časa. Za komunistične oblasti je bila v tem intervjuju še posebej sporna Kocbekova obsodba povojnih pobojev 12.000 slovenskih domobrancev s strani partizanov, kar je bila dejansko prva javna omemba teh dogodkov po koncu vojne. Ob tem je Kocbek v tem pričevanju poudaril tudi to, da je že od samega začetka vojne čutil kontinuirani teror komunistov zoper nekomunistične skupine v sklopu Osvobodilne fronte. Sledila je ostra kampanja režimskih medijev zoper Kocbeka, vendar na koncu le ni prišlo do njegovega sodnega pregona, in sicer predvsem zaradi mednarodnega pritiska, saj je Kocbek v tujini užival velik ugled kot pesnik in pisatelj.