Gre za eksistencialistični roman slovenskega emigrantskega pisatelja, pesnika in esejista Zorka Simčiča, ki je to knjigo napisal v Buenos Airesu leta 1957. Roman slovi kot prvo eksistencialistično književno delo v slovenskem jeziku in kot največji dosežek slovenske emigrantske književnosti na sploh. Pozneje je izšel v prevodih v angleščini, poljščini in madžarskem jeziku. Slovensko izdajo je roman doživel šele po demokratičnih spremembah leta 1991, kar dokazuje dejstvo, da je bil Simčič prepovedan in nezaželen avtor v socialistični Sloveniji.
Roman govori o slovenskem intelektualcu, ki po vojni odhaja v emigracijo v Argentino. Skozi njegov lik in usodo Simčič opisuje ideološke razdelitve med Slovenci med drugo svetovno vojno in po njej. Toda roman se ne ukvarja z zunanjimi dogodki, ampak z intimno dramo slovenskega intelektualca, ki ga po vojni morijo vojni spomini in nemiri begunca. Ne samo, da je ostal brez svoje domovine, ampak se zaradi želje, da ostane zvest svoji soprogi, ko se zaljubi v drugo žensko, ki povrh tega pripada nasprotni ideološki strani, bori z notranjimi duševnimi razkoli.