"V knjigi V spomin in opomin (s podnaslovom Osebni zapisi od 1945 do 1953) je Anton Vovk zapisoval pričevanja o dogodkih in osebah v prvem desetletju komunističnega terorja, pregonu duhovnikov in intelektualcih, delovanju OZNE in pozneje podobnih represivnih organizacijah, predvsem pa svoje osebne izkušnje s komunističnim režimom in številnim zasliševanjem iz leta v leto. Precej mirno, toda nazorno, opisuje svoj martirij 20. januarja 1952, ko ga je indoktrinirana drhal polila z bencinom in zažgala v vagonu vlaka, ki je prispel v Novo mesto, nato pa težke mesece okrevanja (preživel je zaradi tega, ker je ostal priseben v tistih dramatičnih trenutkih)."

(Hrvoje Hitrec, https://www.hkv.hr/kultura/osvrti-kultura/2205-osvrt-na-knjigu-antona-vovka-qv-spomin-in-opominq.html) 

Arhivist, odgovoren za zapuščino nadškofa Vovka, gospod Blaž Otrin, je bil glavni urednik knjige, napisal pa je tudi poglavje Predstavitev virov in pripravil imensko kazalo.