Ekološka zbirka Alenke Bizjak je nastala kot rezultat aktivističnega delovanja Bizjakove in sicer v obdobju od 1970-ih do 2000-ih let. Bizjakova se je zavzemala za varovanje okolja predvsem v Sloveniji, vendar je s tem posredno vplivala na dvigovanje ekološke zavesti tudi v celotni Jugoslaviji. Gradivo je sestavljeno iz pisem, zasnov za članke in časopisnih izrezkov.
V začetku leta 2016 je zaradi preselitve Alenka Bizjak sklenila, da svojo zbirko, oziroma dokumentacijo svojega aktivističnega delovanja, pusti v hrambi nekem raziskovalcu, ki si bo prizadeval skrbeti za le-to in jo hkrati tudi izrabiti za svoje znanstveno delo. Ob posredovanju skupne prijateljice Alenke Puhar je gospa Bizjak zbirko naposlej podarila dr. sc. Željku Osetu, znanstveniku in profesorju na Univerzi v Novi Gorici. Pridobljeno gradivo pa ni bilo urejeno in ga je Željko Oset uredil kronološko in tematsko. Gradivo v zbirki se predvsem nanaša na delovanje Alenke Bizjak, le-to pa je sicer bilo osredotočeno na ekološko varstvo slovenskih rek. (Oset, intervju, 6. julija 2017)
Po mnenju Željka Oseta, zbirka je zanimiva in pomembna ker se ukvarja z delovanjem civilne družbe, ki se je začelo v zgodnjih 1970-ih let. Razvoj civilne družbe v oziru varstva okolja je sicer v tem času del evropskega trenda (vzhodnega in zahodnega) in se tako tudi v Jugoslaviji prične ustanavljati pravna podlaga na področju varstva okolja. Vendar je osnovna razlika v zahodnih in vzhodnih deželah v tem, da se na zahodu tedaj razvije močno civilno gibanje, ki dejansko preraste v politično, dočim v vzhodnem delu Evrope, oziroma v enostrankarskih sistemih, pa to ni bilo možno. Jugoslovanske oblasti so sicer dovolile organiziranje lokalnih zvez in je tako tudi v Sloveniji tedaj ustanovljena Zveza društev za varstvo okolja v Sloveniji (angl. Association of societies for environmental protection in Slovenia). Alenka Bizjak je bila sekretarka društva, kar ji je omogočilo da piše poročila za medije in pripravlja materiale, ter članke za objavo. Pisala je tudi polemične članke za razne revije, vendar jih le-te niso želele publicirati vse do 1980-ih let. Pisala je tudi protestna, javna pisma. Namreč, delovanje ekoloških aktivistov je bilo ignorirano, zavračali so objavo njihovih prispevkov in sicer sve tja do leta 1986 in katastrofe v Černobilu, ko je v celotni Jugoslaviji naenkrat zavladala panika in je širša javnost spoznala da si ekološke teme le zaslužijo večjo pozornost.
Gradivo te zbirke priča o diskusijah, ki so v 1970-ih in 1980-ih let potekale glede na varstvo okolja, v katerih pa so neredkokrat aktiviste kot je bila Bizjakova etiketirali kot ˝ekofašiste˝ in jih s tem skušali diskreditirati, oziroma oslabeti moč njihove argumentacije. Oset omenja, da je iz zbirke Bizjak lepo razvidno kako so se po eni strani ljudje izogibali polemiziranju z njo, po drugi pa so jo neusmiljeno verbalno napadali. Toda ko je 1980-ih let ekološko delovanje postalo popularno - ˝se ji vendar pridružijo, saj so v tem prepoznali nekašno nepolitično organizacijo.˝ (Oset, intervju, 6. julija 2017)
Naključje je želelo, da je ravno leta 1986, ko je prišlo do jedrske katastrofe v Černobilu, v Jugoslaviji začela obratovati jedrska elektrarna Krško. Zanimivo je tudi to, da zoper uporabi jedrske energije v Jugoslaviji do tedaj ni bilo upora s strani široke javnosti. Kajpak, v zvezi z gradnjo te elektrarne je bilo sporno le dejstvo, da so jo gradili tujci in tudi to, da se je pri izvajanju tega projekta država močno zadolžila. Po nesreči v Černobilu pa se je percepcija povsem spremenila in se je razvnela vroča javna obravnava, kar vse je razvidno iz gradiva te zbirke. Pred tem so nasprotnike uporabe jedrske energije označevali kot nasprotnike razvoja, dočim so tiste, kateri so bili za uporabo le-te, pa so predstavljali kot strokovnjake. Po besedah Željka Oseta: ˝To je bila deviza te nekdanje dihotomije – strokovnjaki zoper nestrokovnjakov. Namreč, smatralo se, da so tisti ki so bili zoper uporabo jedrske energije, hkrati tudi zoper razvoja države, ob tem pa tudi zoper same Jugoslavije. Politike sicer ni bilo čutiti v sami obravnavi, saj je le-ta potekala predvsem na strokovni ravni in je dejansko največji politični pritisk bil v tem, da nekomu niso objavili članek v časopisih ali v reviji. Vendar je pri tem tudi težko razločiti – ali je tu šlo za odločitev posameznega urednika ali pa o strategiji oz. direktivi ki bi prišla z višje ravni.˝ (Oset, intervju, 6. julija 2017)
Ekološka zbirka Alenke Bizjak priča o kulturi razhajanja v Jugoslaviji v oziru delovanja civilne družbe, ki se je zavzemala za afirmacijo ekoloških tem, oziroma ozaveščevanju oblasti in javnosti o pomembnosti varstva okolja, kar je potemtakem tudi direktno opstruiralo načrte, ki jih je pripravljala oblast za gradnjo teh energetskih obratov, kot je bilo tisti na Cerkinškem jezeru, kjer so protesti aktivistov bili tudi uspešni. (Oset, intervju, 6. srpnja 2017.)
Gradivo zbirke je bilo prvič uporabljeno v članku dr. sc. Željka Oseta ˝Prispevek k zgodovini ekološkega aktivizma v Sloveniji v komunističnem obdobju˝ (eng. Contribution to History of Environmental Activism during the Communist Era in Slovenia), ki bo objavljen v reviji Review of Croatian History.