Andreja Valič Zver je slovenska zgodovinarka in anglistka. Leta 1986 je diplomirala zgodovino in angleški jezik, leta 2012 pa doktorirala zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Poučevala je na gimnaziji in bila tudi asistentka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Bila je predsednica sveta Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Gorenjskega muzeja, ter članica upravnega odbora Inštituta za novejšo zgodovino. Kot direktorica vodi Študijski center za narodno spravo in sicer od njegove ustanovitve leta 2008.
Valič Zver je bila predsednica Društva učiteljev zgodovine Slovenije od leta 2004 do 2008, ki je sicer leta 2007 organiziralo mednarodno konferenco na temo kršitve človekovih pravic in svoboščin, iz katere pa se je pozneje iskristaliziral tudi mednarodni projekt. Na podlagi dela na tem projektu pa je sicer Valičeva Zver kasneje tudi ostala aktivna v problematiki kršenja človekovih pravic in svoboščin.
Andreja Valič Zver smatra, da je umor najhujša oblika skalitve človekovega dostojanstva, žal je pa močno prisoten v vseh totalitarizmih. Smatra, da je žrtva vedno le žrtva, ne glede na to kdo je njen morilec, ter da so travme totalitarizmov v Sloveniji še vedno močno prisotne. Kulturno opozicijo predvsem prepoznava v glazbi, gledališču, filmu in književnosti, hkrati pa smatra, da je režim na nek način dovolil kulturno opozicijo in sicer predvsem zaradi razreševanja notranjega konflikta v samem režimu. Opaža tudi, da so se mednarodne okoliščine medtem spremenile, ˝tako da enostavno ni bilo možno vzdrževati smer, ki je prevladoval v 1950-ih letih˝. Strinja se z disidentom Jožetom Pučnikom – ˝da je kultura kot sito; ni jo možno povsem zamašiti … vedno nekje spušča˝. (Valič Zver, intervju, 6. julija 2017)
