Ob začetku 1980-ih let v Sloveniji narašča zavedanje meščanov o nujnosti njihovega vključevanja v procese odločanja, kar je sicer pripeljalo do prvih pobud za varstvo človekovih pravic. Takšna pobuda je bila tudi peticija za ukinitev smrtne kazni v Jugoslaviji. Skupina aktivistov, med katerimi je bila tudi Alenka Puhar, je zbirala podpise za ukinitev smrtne kazni in jih je dne 23. novembra 1983 poslala na več naslovov – Skupščini Socijalistične Federativne Republike Jugoslavije (SFRJ), Zvezi komunistov Slovenije (ZKS), Zvezi komunističke mladine Slovenije (ZKMS) in drugimi. Ta peticija je sprožila javne polemike, obravnavalo jo je tudi politično vodstvo, dne 1. decembra 1983 pa je bila objavljena tudi v ljubljanski reviji Mladina. Toda peticija tedaj ni požela rezultate, saj je smrtna kazen v Sloveniji bila ukinjena šele leta 1989, oziroma v času Slovenske spomladi.
V zbirki Alenke Puhar se nahaja izvirnik peticije s podpisi, ki so jih zbrali v tej akciji. Puharjeva priča, da je bilo zbrano več kot 1500 podpisov. Svoje izkušnje pri delu oz. pri pripravi te peticije pa je Puharjeva objavila dve leti pozneje v knjigi Peticije, pisma in tihotapski časi. (Puhar 1985: 152)