COURAGE

povezovanje zbirk

Blaž Otrin je rojen leta 1973 v Ljubljani, kjer se je tudi šolal. Je profesor filozofije in magister zgodovine. Zaposlen je v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani od leta 2000, kjer skrbi za osebne zapuščine. Med socializmom je bil mladoletnik in ni sodeloval v opozicijskih dejavnostih. Prepričan je, da je raziskovanje in ohranjanje gradiva o protikomunističnem gibanju zelo pomembno, prav tako tudi Šuštarjeva zapuščina. Njegov odnos do komunističnega režima je večdimenzionalen. Obe strani, podporniki in nasprotniki komunizma, sta imeli svoje zastopnike v njegovi družini. Prepričan je, da slovenska družba ni storila dovolj, da bi razjasnila svoj odnos do komunističnega režima in da, med drugim, izogibanje lustraciji vpliva na odnos današnje slovenske družbe do komunizma.

Alenka Puhar je slovenska novinarka, prevajalka in publicistka, rojena leta 1945 v Črnomelju. Diplomirala je angleški jezik in komparativno književnost na Univerzi v Ljubljani. Že v 1970-imi se je pridružila intelektualnem krogu mlajših slovenskih disidentov, od 1980-ih let dalje pa intenzivnejše sodeluje v gibanju za človekove pravice in se predvsem zavzema za ukinitev smrtne kazni v Jugoslaviji.

Kot novinarka je delala v ljubljanskem Delu in Novij reviji, občasno tudi kot prevajalka in raziskovalka. Prelomnico v njenem profesionalnem življenju in pogledih na družbo pa je očitno imel prevod knjige Georgea Orwella 1984, ki jo je leta 1967 prevedla na slovenski jezik. To je sicer bil tudi prvi prevod te knjige na eden od jezikov komunističnih dežel. Ob prevajanju Orwella je namreč Puharjeva dojela koliko je dejansko jugoslovanska družba podobna tisti, ki je opisana v distopijskem romanu 1984 in od tedaj spremeni svoj pogled na družbo, ter najprej postane latentni opozicionar, potem pa v 1980-imi leti tudi javni. Leta 1983 je ena od organizatorjev pobude za ukinitev smrtne kazni, leta 1987 pa sodeluje pri ustanovitvi jugoslovanske sekcije Mednarodnega helsinškega odbora za človekove pravice. Bila je tudi članica vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic, ki ob koncu 1980-ih postane največja družbena platforma v Jugoslaviji in leta 1988 organizira tudi množične proteste v Ljubljani. Aktivno je sodelovala pri Slovenski spomladi, po osamostojitvi Slovenije pa je nadaljevala z novinarskim delom in prizadevanjem za človekove pravice kot članica Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti (ECRI), ki deluje pri Svetu Evrope.

Alenka Puhar je avtorica več publicističnih del: Peticije, pisma in tihotapski časi (Petitions, Letters and Times of Smuggling, Maribor: Obzorja, 1985), Slovenski avtoportret 1918-1991 (The Slovene Self-Portrait, 1918-1991, Ljubljana: Nova revija, 1992), Angela Vode. Skriti spomin (The Hidden Memoir, ed. Alenka Puhar, Ljubljana, Nova Revija, 2004) in Pozabljena polovica (The Forgotten Half, co-edited with Marta Verginella, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2007). Ravno tako se je med prvimi ukvarjala s psihohistorijo otroštva na Balkanu in je o tej temi napisala tudi monografijo - Prvotno besedilo življenja (The Primary Text of Life, Zagreb: Globus, 1982). 

Anton Vovk je bil slovenski duhovnik, ljubljanski (nad)škof. Rojen je bil v isti hiši kot slavni slovenski pesnik France Prešeren (1800‒1849), saj sta bila v sorodstvu po Vovkovi babici. Hodil je na gimnazijo v Kranju in vstopil v semenišče v Šentvidu. Leta 1923 je bil posvečen za duhovnika. Kot kaplan je služil v Metliki in Tržiču, kjer je postal tudi župnik. Kanonik je postal leta 1940. V času druge svetovne vojne je vodil odbor, katerega naloga je bila pomagati slovenskim duhovnikom, izgnanim iz nemške okupacijske cone v ljubljansko pokrajino. Za rektorja semenišča je bil imenovan leta 1944.

Junija 1945 je postal vikar ljubljanske škofije, ker je škof Gregorij Rožman pobegnil iz države pred komunističnim režimom. Za pomožnega škofa v Ljubljani je bil posvečen 1. decembra 1946. Na železniški postaji v Novem mestu so ga komunistični aktivisti polili z bencinom in zažgali. Papež Janez XXIII. je ljubljansko škofijo 22. decembra 1961 povzdignil v nadškofijo. Anton Vovk je umrl 7. julija 1963. Vovkova glavna skrb in delo je bilo voditi ljubljansko (nad)škofijo. On je, seveda, ustvarjalec in prejemnik znatnega dela zbirke Antona Vovka.

Alojzij Šuštar (Grmada nad Trebnjem, 14. november 1920 – Ljubljana, 29. junij 2007) je bil slovenski duhovnik in ljubljanski nadškof. Krščen je v župnijski cerkvi v Dobrniču. Končal je osnovno šolo v Trebnjem (1927–1932). Obiskoval je gimnazijo v semenišču sv. Stanislava v Šentvidu (1932–1940). Na Teološko fakulteto v Ljubljani se je vpisal 1940. Jeseni leta 1941 pa ga je ljubljanski škof Gregorij Rožman poslal na študij v Rim. Med študijem filozofije in teologije v Rimu je prebival v kolegiju Germanicum et Hungaricum. Licenciat iz filozofije je pridobil leta 1943 na papeški univerzi Gregoriana v Rimu, ko je obranil tezo De caritate apud Joannem apostolum, s katero je pridobil doktorat iz teologije.

Za duhovnika je bil posvečen 27. oktobra 1946 v Rimu, ker mu jugoslovanske oblasti niso dovolile, da se vrne v domovino. Med študijem v Rimu je zaradi zdravstvenih razlogov odšel v Švico, kjer ga je Christian Caminada, škof iz Chura, imenoval za kaplana v St. Moritzu (1949–1951). Leta 1951 je postal profesor filozofije in verouka na kolegiju Maria Hilf v Schwyzu. Profesor moralne teologije je postal leta 1963 v semenišču v Churu. Švicarski potni list je dobil leta 1965, nato je začel obiskovati Slovenijo. Johannes Vonderach, škof iz Chura, ga je imenoval za svojega vikarja 1968. Istega leta je imenovan tudi za prvega rektorja novonastale višje teološke šole v Churu. Leta 1971 je postal tajnik takrat ustanovljenega Sveta škofovskih konferenc Evrope. Jugoslovanski potni list je dobil leta 1976. V Slovenijo se je vrnil 3. januarja 1977. Že 17. januarja 1977 ga je ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik imenoval za kanonika stolnega kapitlja. Za arhidiakona III. arhidiakonata ljubljanske nadškofije pa je imenovan 19. oktobra 1977. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je predaval od leta 1978. Za založbo Mohorjeva družba iz Celja je napisal knjigo Prenova v Cerkvi.

Šuštar je imenovan za ljubljanskega nadškofa 23. februarja 1980. Njegovo imenovanje je presenetilo komunistične oblasti, ker se z ničemer ni pred njimi kompromitiral. Za ljubljanskega nadškofa je posvečen 13. aprila 1980, ob sodelovanju madžarskega primasa kardinala Lászla Lékaija iz Ostrogona, 27 drugih škofov in 500 duhovnikov. Nadškof Šuštar je leta 1981 imenovan v Papeški svet za družbene medije, leta 1983 pa za člana Kongregacije za katoliško vzgojo. Po njegovih načrtih in idejah pa je bilo treba nadaljevati z obnovo Cerkve, vzpodbuditi interes za vrednote evangelija, potrjevati besede z vsakdanjimi dejanji in razrešiti vsa odprta vprašanja skozi odprti dialog, utemeljen na medsebojnem spoštovanju.

Komisiji za odnose z verskimi skupnostmi je 16. marca 1981 predlagal dialog na osnovi 9 točk. Do leta 1986 je dosegel, da so mu oblasti za božič dopustile nagovoriti javnost po radiu, kar je bil velik korak za Katoliško cerkev. Bil je ekumensko aktiven in se je posebno trudil v odnosih z Evangeličansko cerkvijo in s Srbsko pravoslavno cerkvijo. Šuštar je obiskal srbskega patriarha Germana v Beogradu leta 1982. Bil je angažiran pri ustanovitvi Slovenske pokrajinske škofovske konference znotraj Škofovske konference Jugoslavije. Trudil se je dati svoj delež v procesu narodne sprave, tako z izjavo slovenskih škofov marca 1990 in s spodbudo komemoracije v Kočevskem rogu julija 1990, skratka s trajno iniciativo za narodno spravo vseh Slovencev. Podpiral je slovensko osamosvojitev. Med slovensko vojno za osamosvojitev je apeliral na vse škofovske konference in katoliške organizacije, da priznajo slovensko neodvisnost. Nadškofijsko klasično gimnazijo je uspel obnoviti 1993. Upokojen je leta 1997, umrl pa leta 2007.