COURAGE

povezovanje zbirk

Maja 1944 je bil ustanovljen Oddelek za zaščito naroda (OZNA). Dve leti pozneje je bila OZNA razdeljena na vojaški in na civilni. Slednji del je bil sicer poimenovan Služba državne varnosti, vendar je bil bolje poznan po svoji kratici – UDB-a. Služba državne varnosti je bila orodja komunistične oblasti za pridobitev in ohranitev oblasti, z nasiljem pa je nasprotnikom nagnala strah v kosti. UDB-a je imela široke pristojnosti, sprva je bila celo zadolžena za izvajanje kazenskih preiskav, vodila pa je tudi svoje zapore v Ljubljani in drugje po Sloveniji oziroma širše po celotnem območju Jugoslavije.

UDB-a je imela sicer svoj profesionalen kader, vendar pa je glavna moč organ v široki mreži informatorjev, ki se je hitro širila in rasla po letu 1945, leta 1950 je v evidenci zabeleženih 24.193 informatorjev. Najgostejša je bila mreža v Ljubljani, informatorji pa so prihajali predvsem iz štirih družbenih in profesionalnih skupin: katoliška duhovščina, tako imenovana bivša meščanska desnica, kmetje in tako imenovani nasprotniki v vrstah KPJ oziroma v Sloveniji KPS, po letu 1952 ZKJ oziroma v Sloveniji ZKS. Skupinski sodni procesi so bili izvedeni proti dejanskim in ustvarjenim nasprotnikom režima.

UDB-a je bila udarna pest komunističnega režima, ki ga je zastrašila državljane, sploh v prvih desetih do petnajstih letih po koncu druge svetovne vojne, dokler režim ni obvladal družbe. Še večje spremembe se izvedejo po Brionskem plenumu julija 1966, ko pride do decentralizacije, torej so okrepi avtonomija regionalnih izpostav v republikah, del nalog UDB-e pa je predan ljudski milici in administrativnim organom. V Sloveniji je republiška UDB-a imela sedež v Ljubljani, kamor so se stekale informacije s terena, kjer so jih zajemale delovne skupine; profesionalni sodelavci in informatorji. Po obdelavi so bili podatki poslani na ustrezne naslove. UDB-a je podatke pridobivala od lokalnih oblasti, vendar jim ni bila dolžna poročati o svojih aktivnostih.

Der vollständige Name lautet Stiftung Sächsische Gedenkstätten zur Erinnerung an die Opfer politischer Gewaltherrschaft. Ihr Zweck ist die Bewahrung historisch authentischer Orte politischer Gewaltverbrechen und politischen Unrechts im Freistaat Sachsen als Orte zur historisch-politischen Bildung. Sie wurde 1994 durch die Sächsische Landesregierung gegründet.

The Scientific Collections of the Calvinist College consist of the Great Library with its Manuscripts and special collections, the Archives, the Museum, and the Database. The Calvinist College of Sárospatak was founded in 1531. From that period, printed works, manuscripts, and archive documents have been collected. These materials were guarded by officials chosen from among the senior students, and they were kept in boxes and bookcases. A new room was built for the library in 1641. After the Counter Reformation, with the help of several scholars, the library expanded dramatically. At the beginning of the twentieth century, it became the “Big Library,” with about 100, 000 volumes. Today, the collection contains more than 500,000 volumes. The College’s museum was based on various collections since the 1700s. In the second half of the seventeenth century, there was a “physics” collection, in the eighteenth century there was a “numismatics” and “natural history” collection, and in the nineteenth century there was a “fine arts” and “archeology” collection.